V teh meglenih  in turobnih dneh se z velikim veseljem spominjam minule sobote, 23. novembra. Potepali smo se med s soncem obsijanimi vinogradi in uživali poslednje sončne žarke te prekrasne jeseni.

Skupina triintridesetih planincev, med katerimi je bilo tudi devet naših učencev, se je ta sobotni dan odpravila na Martinov pohod po Radgonskih goricah.

Avtobus nas je odpeljal do Negove, kjer smo imeli voden ogled gradu. V grajski kleti so otroci odkrili dve žabici, ki sta čakali, da se najde kdo, ki ju bo s poljubom rešil uroka. Po ogledu, smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika ter krenili na pot. Takoj smo bili nagrajeni s toplim sončkom, ki nas je spremljal ves čas hoje. Sledili smo Trstenjakovi poti, saj je bil akademik dr. Anton Trstenjak, rojen prav v teh krajih. Ogledali smo si zunanjost njegove rojstne hiše s spominsko tablo v Rodmošcih, saj je njegova spominska soba v gradu Negova.

Pot nas je vodila skozi Ivanjševce, kjer izvira Ivanjševska slatina. Poskusili smo jo in marsikdo si je z njo napolnil še steklenico za na pot.

Življenje med Radgonskimi goricami je krasno  v vseh letnih časih. Sončni žarki, ki odganjajo jutranje meglice, nam pričarajo prelep pogled na griče – povsod same gorice, gorice, gorice… . Sedaj so žarele od škrlatnih barv in mirna spokojnost jih je objemala.

Po dobrih desetih kilometrih poti smo prispeli do zidanice Kolarič, kjer smo se okrepčali s pijačo in jedačo, odrasli udeleženci izleta pa so lahko poizkusili sadove Radgonskih goric.

Popoldan smo se utrujeni, a zadovoljni odpeljali nazaj v naš vsakdan.

Mentorica planinskega krožka, Majda Vaupotič